Zgodovina tibetanske medicine

Že pred 3000 leti se je v Tibetu uveljavila šamanska medicina, ki temelji na učenju Bona. Pred uveljavitvijo budizma v Tibetu je bil Bon najbolj razširjena religija.

Tibetanske zdravilne rastline so bile priljubljene po vsej Aziji. Z budizmom so v Tibet prišli tudi številni spisi iz Indije, Nepala in Kitajske, vključno z medicinskimi deli, kot so »4 medicinske tantre« (Gyud-bzhi). Indijska učenja ajurvede in tradicionalne kitajske medicine so oblikovala nastanek ločene tradicionalne tibetanske medicine. Toda na to so vplivali tudi zapisi grškega zdravnika Galena o humoralni patologiji.

Kljub dolgi zgodovini zdravilskega sistema Yuthog Yontan Gonpo velja za glavnega utemeljitelja tradicionalne tibetanske medicine. V 12. stoletju je napisal standardno delo “Štiri korenine”, ki se še vedno uporablja pri poučevanju tibetanskih diagnostičnih in terapevtskih postopkov.

Juwel

K sreči je nekaj njihovega znanja tudi prišlo v zahodni svet. Elementi v sledovih so katalizatorji delovanja našega organizma.  Ko so naše telesne funkcije upočasnjene ali motene, delujemo slabše in zbolimo.  Zato je logično, da za vzpostavitev normalnega delovanja telesa uporabimo elemente, ki običajno skrbijo za pravilno delovanje, torej elemente v sledovih, ki delujejo kot katalizatorji.

V Avstriji je podjetje Phytopharma po starih zapisih pripravilo produkt Juwel, ki oskrbuje organizem z vsemi potrebnimi katalitičnimi elementi v sledovih, in sicer: kobalt, baker, zlato, srebro, litij, mangan, magnezij, kalij, železo, cink, selen, žveplo, nikelj, kalcij, fosfor, krom, vanadij, molibden in jod.

Kobalt ima regulacijski učinek na nevrovegetativni sistem.

Baker, zlato, srebro in cink spodbujajo imunski sistem in delujejo protivnetno.

Litij, cink, magnezij in fosfor stabilizirajo živčni sistem.

Mangan katalizira več kot 300 encimov v telesu.

Kalij igra nepogrešljivo vlogo pri uravnavanju vodne bilance.

Železo igra primarno vlogo pri celičnem dihanju.

Cink in jod sta bistvena za uravnavanje hormonskega ravnovesja.

Selen, kot eden najpomembnejših stebrov proti prostim radikalom, je bistven dejavnik pri preprečevanju staranja.

Žveplo ima desenzibilizacijski učinek.

Nikelj, krom in vanadij igrajo bistveno vlogo pri vseh prebavnih procesih in delujejo zaščitno proti sladkorni bolezni in visokim holesterolom.

Kalcij, jod, žveplo in fosfor so indicirani predvsem pri vseh obolenjih kožnih priveskov (krhki, lomljivi nohti in lasje) ter pri revmatizmu.

Molibden ima primarno vlogo pri izrabi železa.

Magnezij, mangan, kobalt in kalij delujejo varovalno na srčno-žilni sistem.

Že takrat so vedeli kako pomembni so elementi v sledovih (oligoelementi) za naš organizem. Tako najdemo idealno kombinacijo v Juwelu, ki deluje na utrujenost, kot dodatek pri nepravilni prehrani, pri dietah, v času dojenja, v fazi okrevanja in pri puberteti.